Tadej Pogačar je osvojil skoraj vse, kar profesionalno kolesarstvo ponuja. Z zmagami na Dirki po Franciji, prevlado na največjih enodnevnih klasikah in zgodovinskimi predstavami na različnih dirkah se je Slovenec že trdno zapisal med največje kolesarje svoje generacije. Kljub svoji neustavljivi želji po zmagah pa Pogačar pravi, da bo ena stvar vedno pomembnejša od rumene majice, še enega spomenika ali mesta v zgodovinskih knjigah – njegova zveza z Urško Žigart.
V iskrenem razmisleku o življenju zunaj tekmovanj je Pogačar razkril, da zgodovina sicer pomni prvake po njihovih zmagah, sam pa uspeh meri povsem drugače.
»Vedno bo še ena dirka. Ne bo pa vedno še ena priložnost, da čas preživiš z ljudmi, ki jih imaš rad.«
Za kolesarja, katerega življenje določajo priprave, treningi, ogledi tras, medijske obveznosti in dolga obdobja zdoma, je ohranjanje zdravega partnerskega odnosa velik izziv. Pogačar priznava, da bi ga te odločitve lahko stale priložnosti za najbolj statistično uspešno kariero v zgodovini kolesarstva.
»Če to, da postavim Urško na prvo mesto, pomeni, da osvojim eno Dirko po Franciji manj ali končam kariero z manj zmagami, kot ljudje pričakujejo, sem s tem popolnoma zadovoljen.«
Takšne besede utegnejo presenetiti navijače, ki so vajeni športnikov, pripravljenih žrtvovati vse za rekorde. Toda za Pogačarja kolesarstvo nikoli ni bilo njegova celotna identiteta.
»Nočem, da moje življenje določajo samo številke.«
Slovenski šampion pravi, da ga je opazovanje nekdanjih prvakov, ki so se po koncu kariere težko znašli, še dodatno prepričalo, kako pomembno je graditi življenje tudi zunaj športa. Pokali sčasoma prekrije prah, odnosi pa ostanejo tudi dolgo po tem, ko se množice razidejo in slavje na cilju utihne.
Urška je bila ena njegovih največjih opor skozi celoten vzpon med svetovne zvezdnike. Ker je tudi sama profesionalna kolesarka, zelo dobro razume fizične napore, čustvene vzpone in padce ter pritiske, ki jih prinaša vrhunski šport.
»Razumeva drug drugega, ker oba živiva to življenje.«
Pogačar pa poudarja, da močna zveza zahteva zavestno odločitev in trud. Dolgi treningi, tekmovalni koledar in potovanja ju pogosto ločijo za več tednov. Kadar se njuni urniki ujemajo, Pogačar raje izbere skupni čas kot dodatni trening ali novo poslovno obveznost.
»Včasih najboljša odločitev zame ni še ena ura na kolesu, ampak ena ura z Urško.«
V času, ko vrhunsko kolesarstvo išče prednost v vsakem vatu moči, vsaki kaloriji in vsaki minuti treninga, se takšna filozofija morda zdi nenavadna. Marginalni napredki so postali obsesija sodobnega športa, kjer lahko najmanjša podrobnost odloči zmagovalca.
Pogačar priznava, da bi ga takšen način razmišljanja lahko stal nekaterih rekordov.
»Morda bo nekdo drug osvojil več zmag, ker je žrtvoval prav vse. To je njegova odločitev.«
Njegova odločitev pa je drugačna.
»Nikoli nisem želel, da bi kolesarstvo postalo pomembnejše od življenja samega.«
Takšen pogled mu pomaga ostati miren tudi ob vse večjih pričakovanjih javnosti. Vsako sezono se pojavljajo vprašanja, ali lahko preseže Eddyja Merckxa, podre največje rekorde ali postane najpopolnejši kolesar vseh časov. Čeprav primerjave sprejema kot veliko priznanje, ne dovoli, da bi določale njegovo življenje.
»Če ves čas loviš zgodovino, pozabiš uživati v sedanjosti.«
Prijatelji in sotekmovalci ga pogosto opisujejo kot človeka, ki se rad smeji, uživa v preprostih trenutkih in ne dovoli, da bi ga pritisk vrhunskega športa spremenil. Prav ta sproščenost mu je pomagala ostati prizemljen kljub svetovni slavi.
Pogačar verjame, da pravi uspeh ni le v številu zmag, temveč tudi v življenju, ki te čaka po koncu kariere.
»Nekega dne bom prenehal tekmovati. Takrat želim vedeti, da nisem zamudil najpomembnejših trenutkov samo zato, ker sem lovil še en naslov.«
Za navijače je to iskren vpogled v razmišljanje športnika, ki je že dosegel skoraj vse, o čemer večina kolesarjev lahko le sanja. Hkrati pa je tudi opomnik, da tudi največji prvaki lahko postavijo srečo in ljubezen pred rekorde.
Ne glede na to, ali bo Tadej Pogačar kariero končal s tremi ali šestimi zmagami na Dirki po Franciji, z rekordnim številom spomenikov ali nekoliko manj kot največje legende tega športa, je eno jasno – svojo najpomembnejšo odločitev je že sprejel.
Če ga bo izbira ljubezni pred zapuščino stala mesta na samem vrhu večne lestvice največjih kolesarjev vseh časov, se zdi, da je Tadej Pogačar to ceno pripravljen plačati.
