Medtem ko Luka Dončić še naprej dominira v ligi NBA s svojimi osupljivimi nastopi in nesporno zvezdniško močjo, je njegov oče Saša Dončić spregovoril o zgodnjih znakih, ki so ga prepričali, da je njegovemu sinu usojena veličina na košarkarskem igrišču. V nedavnem intervjuju je nekdanji profesionalni igralec in trener pripovedoval o ganljivi, a intenzivni preizkušnji iz Lukovega otroštva, ki je utrdila njegovo prepričanje o sinovem izrednem potencialu.
Saša, ki je imel sam uspešno košarkarsko kariero, je mladega Luko pogosto peljal na treninge in tekme ter ga s tem športom seznanjal že od malih nog. Spominja se, kako je Luka že kot malček posnemal gibe igralcev na igrišču, vodil žogo in streljal z osredotočenostjo in intenzivnostjo, ki je daleč presegala njegova leta.
“Spomnim se, ko je bil Luka star komaj pet let,” je dejal Saša z nostalgičnim glasom. »Bili smo na družinskem srečanju in otroci so se na dvorišču začeli igrati igro pobiranja žoge. Luka se je seveda pridružil. V nekem trenutku ga je starejši otrok po nesreči podrl. Mislil sem, da bo jokal in stekel k meni po tolažbo, a namesto tega je Luka vstal, si obrisal obraz in se z žogo vrnil v igro, odločen, da bo dosegel gol. Žogo mu je celo uspelo ukrasti fantu, ki je bil dvakrat večji od njega. Takrat sem vedel – ta otrok ima nekaj posebnega.«
Saša pravi, da je ta trenutek popolnoma upodobil Lukovo neusmiljeno zagnanost in tekmovalni duh, lastnosti, ki sta kasneje opredelili njegov bliskovito rast v svetu profesionalne košarke. Ko je Luka odraščal, so ti bliski briljantnosti postajali vse pogostejši, mladi čudežni otrok pa je v mladinskih ligah po vsej Sloveniji nenehno zasenčil starejše, bolj izkušene igralce.
»Vedno je imel ta ogenj,« je nadaljeval Saša. »Že ko je bil majhen, je bolj kot karkoli drugega sovražil izgubljanje. Ni bilo pomembno, ali je šlo za tekmo ena na ena na dvorišču ali za tekmo v mladinski ligi – Luka je vedno igral za zmago.«
Danes, ko Luka še naprej polni naslovnice in podira rekorde v ligi NBA, je njegov oče neizmerno ponosen, ko opazuje sina, kako uresničuje sanje, ki sta jih nekoč delila na tistih zgodnjih igriščih. Medtem ko je Saša ponosen na sinov uspeh na igrišču, je še bolj ponosen na to, kako se je Luka obnašal izven igrišča, saj je kljub statusu superzvezdnika ostal skromen in prizemljen.
»Neverjetno sem ponosen na to, v kakšnega človeka se je spremenil,« je dodal Saša. »Lukov uspeh je dokaz njegovega trdega dela, odločnosti in žrtev, ki jih je podal na tej poti. Vedno sem verjel, da lahko doseže to raven, a celo mene včasih preseneti, kaj je dosegel.«
Ko se Lukova kariera še naprej razvija, je jasno, da so temelji, ki so jih postavili očetovi zgodnji nauki in neomajno prepričanje, igrali ključno vlogo pri oblikovanju generacijskega talenta, ki ga košarkarski svet spoznava in občuduje danes.
